Zvitica Posamezni prispevki

Nujnost samote

Rada berem dobre knjige. Knjige, ki me pustijo brez besed. Knjige, ki v moji glavi odpirajo številna vprašanja, misli in dileme, ki jih potem razrešujem sama s seboj ponavadi takrat, ko se moram učiti za izpit, ko sem v družbi ali pa ko bi morala zaspati, a zaradi že omenjenih razlogov ne zaspim. To razrešujem vse do takrat, dokler me nekdo ne opozori, da sem zadnje čase spet malce zasanjana in odsotna. Potem se usedem za mizo in stvar zapišem. Čisto preprosto je. Kot bi odložila prtljago in jo brez slabe vesti pustila za hrbtom. A lagala bi, če bi trdila, da je res tako preprosto izgubiti prtljago, še posebno, če je ta prtljaga osebna …

Tako sem pred časom brala knjigo, ki me je potisnila v pomislek in v meni nabrala kar nekaj osebne prtljage o sebi in naši družbi. Misel iz knjige, ki me je begala, je bila matematične narave, a me je usmerila na eksistencialno področje samote in bivanja. V njej je predstavljena ideja, da ljudje delujejo kot praštevila. Če me spomin iz desne matematične učilnice na srednji šoli še ne vara, so to naravna števila, ki so deljiva le z ena in sama s seboj. Če tako pomislim, je to lahko res lepa človeška lastnost, če znaš nanjo gledati s pozitivne plati. Lastnost, ki se jo premalo ceni in premalo upošteva. Človek je v samoti resnično deljiv sam s seboj, s številom ena, ki ga predstavlja on sam in ta deljivost lahko posamezniku prinese ogromno prostora znotraj raziskovanja osebne rasti in iskanja lastne identitete. A prelepo bi bilo, če bi takšen odnos do omenjenega gojila tudi naša (nestrpna) družba. Samota je trn v peti številnih družbenih pričakovanj, ki na posameznika vršijo pritiske in le čakajo, da mimo pride nekdo, potreben subjektivne sodbe. »A sama greš na sprehod? Pa ja ne boš šla sama na kosilo! Kako to, da si samski? A sama si plesala, pa čeprav imaš fanta? Zakaj pa sediš tukaj čisto sama? Sama vzgajaš otroka? Boljše, da si nesrečen v zakonu, kot da si sam. Sam greš na izlet? Kaj pa sploh boš sam? Nočem biti sam.« Še bi lahko naštevala, a jasno je, da se predsodki ne nehajo. Naj nadaljujem z matematičnim žargonom – izražajo neskončno množico števil, ki boli, še več, bremeni posameznika in ga spreminja. Ti predsodki povzročajo, da se človek preobrazi, da izgubi stik z lastno pristnostjo in se zateka nekam, kamor v normalni situaciji ne bi zašel. Ti predsodki silijo posameznika, da išče prisiljeno dvojino in množino. Predaja se zlagani dvojnosti, zlagani družbi, ki hrani njegov bit in mu daje upanje. Upanje na nekaj, kar ga bo oddaljilo od samosti in samote.

Vendar samota ni vedno negativna in tako ozka, kot jo vidimo. Samota je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika »stanje, ko je kdo sam, brez stikov, povezave z drugimi« in ta beseda (kot tudi večina besed) obstaja v vseh številih. O samoti ne smemo govoriti le v ednini, ampak jo moramo najti tudi v dvojini in množini. Rekli bi lahko, da je ta enost znotraj neke neskončne množice nujna, da se posameznik krepi, da raste in da postane človek. Ni važno, če živiš v hordi ljudi, če živiš sam, če je tvoja družina številčna ali če si srečno ali nesrečno zaljubljen, poročen, z otroki ali brez – vedno moraš poiskati to samost, da lahko sploh bivaš, da najdeš sebe, svojo bližino in vse to, kar še nisi bil. Ljubezen ednine v samoti je predpogoj, da se predaš srečni dvojini ali množini. Človek se lahko le tako najde in sreča s svojimi življenjskimi pričakovanji, ki se jim bo prepustil. Pogovoriti se mora le s svojimi očmi, le s svojim srcem in s svojimi usti. Sam sebi odgovoriti na vprašanja, kaj si želi, kako si želi bivati in na kakšen način preživeti ta nujni čas med rojstvom in smrtjo, čas, ki ga imenujemo življenje. Če bo posameznik znotraj svoje povratne svojine izoblikoval subjekt, ki bo upošteval lastna načela, ne glede na zunanjo okolico, korist, materialna sredstva, ki bi ga lahko premamila, se po teh vrednotah odločal in se jih držal, ne bo več posameznik in subjekt, ampak Človek z veliko začetnico. Tudi v številčni množici bo ostal predan sebi, ne bo pozabil na svoj bit, svojo ednino, ki si jo je zgradil, in to v življenju najbolj šteje, kajti najbolj pogumen je tisti, ki zna poleg 7,43 milijarde ljudi na svetu hoditi sam, pa čeprav v dvojini ali množini. Ne smeš pozabiti, da samota boli šele takrat, ko se izgubiš in te več ni. Da se v enosti razkrivajo resnice, pišejo in berejo pesmi, sprejemajo pomembne in manj pomembne odločitve. Da v samosti najdeš notranji mir, se rešiš strahov in problemov, se učiš, gradiš in zidaš velike stvari, pa čeprav kdaj tudi v oblakih.

Tako sem se osebne prtljage znebila v samoti. Kaj pa ti, boš prebral spodnjo pesem sam?

Nastasja Schweiger

Prerojenje

(Srečko Kosovel)

Sam, sam, sam moram biti,

vsako telo neprozorno v prozornost preliti

in zvoki klavirja bodo potem

mogoče le zimske zvezde mojim očem.

 

Sam, sam, sam moram biti,

da pozabim misliti in govoriti

in da občutim v sebi le eno veličast

vesoljstva tihega: Rast.

 

Sam, sam, sam moram biti,

vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti,

ne s svojo mislijo, s svojim molčanjem

kakor z molitvijo pred najsvetejšim iskanjem.

 

Sam, sam, sam moram biti,

v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,

svoje prozorne peroti v brezdaljo razpeti

in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.